Nekje na pol poti med norostjo in genialnostjo je kraj, ki ga doseže marsikateri veliki um. Tam vidi, česar navadni ljudje ne morejo. Vrne se in skrivnost obelodani. Zdaj vprašanje se postavi. Ali je veliki um ostal v tistem preseku med norostjo in genijalnostjo ali se je morda nagnil preveč vstran pa ga je pogoltnila norost, ali pa se je obrnil v pravo smer in jeklen zakorakal v čisti prostor genialnosti?
Matematika je eno bolj hvaležnih področij za ilustracijo tega. Matematiki navadno ustvarjajo v samoti, kar je drugače od večine ostalih znanosti, kjer ljudje delajo na velikih projektih in v velikih skupinah. Pomislimo na švicarski CERN, pospeševalnik osnovnih delcev, kjer celo mesto Geneva diha z več tisoč raziskovalci fizike osnovnih delcev, ki so usmerjeni k istemu cilju, na primer k odkritju kakšnega novega osnovnega delca, kot je Higgsov bozon. Neka povezava med norostjo in genialnostjo, med nagnjenjem k mentalnim obolenjem in visoko sposobnostjo za matematiko, verjetno obstaja. Da matematika zapelje ljudi v norost, vendarle ne more veljati. Da pa se rahlo nori ljudje radi spogledujejo z matematiko ali matematičnim pogledom na svet, je že kar smiselna trditev. Povezava je nekako enosmerna.
Všeč mi je, kako v zadnjem času vsebolj trkata znanost in pop kultura. Vsak dobro pozna svojo plat. Skupni izdelek, samo če ga vodi malo bolj dojemljiv človek, je ponavadi zelo zanimiv: filmi A Beautiful Mind, Good Will Hunting, Pi, Contact, pa gledališke predstave, radijske igre, knjige, na primer The Curious Incident of the Dog in the Night-time, in navsezadnje Google. Meni se zdi, da filozofi v tem zaostajajo. Ne držijo koraka z dosežki znanosti. Sam bi rad prisluhnil filozofiji o superstrunah in supersimetrijah, pa ne morem. Tako o tem čvekajo le znanstveniki, ki pa zares čvekati praviloma ne znajo. Tu je treba vzeti v zaščito Briana Greena, Richarda Dawkinsa, Douglasa Adamsa in druge, ki tako vejo kot znajo čvekati.
Do pred kratkim je Hollywood postregel z dvema všečnima matematičnima filmoma.
Film Čudoviti um / A Beautiful Mind (2001) je poiskal navdih v življenju Johna Nasha (na sliki levo). Ta je bil precej poseben in samoten že kot otrok. Leta 1950 spiše doktorat iz teorije ravnovesja, kar postane Nashovo ravnovesje. Leta 1959 gre proti svoji volji v psihiatrično bolnišnico zaradi paranoidne shizofrenije in rahle depresije, ki se kaže v slabi samopodobi. (Njegov prvi sin je prav tako: matematik in boleha za shizofrenijo.) Leta 1994 prejme Nobelovo nagrado za ekonomijo. (Njegove ugotovitve se povečinoma rabijo v ekonomskih vedah.) Leta 2001 se mu prikloni omenjeni film, resda všečno, vendar tudi precej netočno: tako življensko kot matematično. John nash se vse življenje bori z duševno motnjo, njegova genialnost izpuhti, vendar ostane v čislih družine in akademskega kroga. Russel Crowe (na sliki spodaj) je v vlogi Johna Nasha dopadljiv, a film sam je tako netočen, da je lik že na pol fiktiven. Za resne bralce in gledalce so gotovo boljši: strokovna knjiga John Nash's The Essential John Nash (2001), biografija Sylvia Nasar's A Beautiful Mind: The Life of Mathematical Genius and Nobel Laureate John Nash (2001) in teve film A Brilliant Madness. - Splača se obiskati že spletne duri slednjega.
Will Hunting v filmu Good Will Hunting (1997) je čisto fiktiven junak. Rad požira knjige, s prijatelji pohajkuje po barih in se pretepa. Genialno pomni podatke in rešuje zapleteno matematiko. Vzbudi zanimanje profesorja z MIT, Fieldsovega nagrajenca (Fieldsova medalja je podobna Nobelovi nagradi, le da Nobelove nagrade za matematiko ni in da prvo podelijo na vsake štiri leta), da ga poskuša vpeljati v stvarno življenje, vendar Will na koncu stopi na svojo pot. "I have to go see about a girl," poreče, da si gre poiskat resno dekle. Konec je optimističen, lahko si predstavljamo, da je Will končno odrasel in da hoče zaživeti. Tudi Will Hunting (na sliki spodaj ob psihiatru) je genialen, vendar ne posebej nor, prej hudo ranjen in neprilagojen.
Žal film bolj slabo (nerealistično) kaže, kako se obnašajo in kaj poganja matematike.
Filmsko matematična poslastica prejšnega leta (v naših kinih tega leta) je film Dokaz / Proof (2005), ki se pogumno sprehaja v prostoru med genialnostjo in norostjo. Film naj bi pri nas štartal sredi julija. Temelji na istoimenski drami. Ker sem jo že prebral in videl film, sem se domenil z revijo Premiera, da spišem dobrih 1500 znakcev ...
Poleg njenega skrivnostnega lika nesamozavestne in ljubeče hčerke, sta glavna še: oče (Anthony Hopkins), nekoč genialni matematik, ki je, star 22 let, revolucioniral tri osnovna področja, od takrat naprej pa v demenci drsel navzdol; ter ljubezen prve in asistent drugega, mlad matematik (Jake Gyllenhaal), ki ni genialen, a je bolj stvaren.
Prej kot film o matematiki, je film matematičen. V njem ni dosti same matematike, vendar mnogo bolje kot dva druga sorodna filma, Čudoviti um in Dobri Will Hunting, prikaže življenje matematikov: kako razmišljajo in se odzivajo. Posebni vsebini navkljub, je ogled filma prijeten, matematika je podana nevsiljivo.
Film preveva dvojnost, ki na koncu steče na pravo stran. Dvojen je že pomen naslova. Hčerka v sobi pokojnega očeta razkrije radikalen dokaz o lastnostih praštevil, vendar ji nihče ne verjame, da je njen. Dokaz rabi orodja zadnjih 20 let, kot so posebna oblika geometrije in naključne matrike. Težko verjamemo, da bi bil nori oče zmožen slediti in rabiti ta orodja kljub občasnim treznim obdobjem.
Dvojno je vprašanje, ali je hčerka pobrala od očeta poleg genialnosti še nagnjenje k duševnim motnjam. Kot oče za shizofrenijo, bi ona rabila strokovno pomoč vsaj za depresijo.
Najbolj pomenljiva je dvojnost njene nravi: Je prizadevna, rada bi se uveljavila kot matematičarka (v filmu je šala o Sophie Germain, prvi veliki matematičarki iz 18. stoletja), a noče ponižati in prizadeti očeta. Dokler je živ, rada skrbi zanj, vendar bi rada tudi živela na svojem in končala šolo. Zaščitniški sestri, ki jo hoče odpeljati s seboj domov in paziti nanjo, verjame le na pol. Na pol verjame fantu, da jo ima rad le zaradi nje same. Na pol verjame tudi vase.
Paltrow obvladuje lik dobre, a razdvojene ženske. Zmožna je izrednih stvari, a sprva ni dovolj močna, da bi se obrnila in jih zgrabila, čeprav so na dosegu njenih rok. Dvojnost pa ji ves čas plahni in s tem raste samozavest, tako da na koncu odraste in očeta preseže tako matematično, le nadgradi njegovo delo, kot duhovno: ne znori, raje zaživi.
... vendar sem prav zapisal, "da naj bi štartal", saj film ne bo štartal to poletje, ker ga je distributer ravnokar umaknil s sporeda za nedoločen čas. (Zakaj, čemu, ne vem točno, morda ne bi bilo dovolj zanimanja zanj ali pa moti visoka temperatura, dasi ni godna za umevanje.)
Morda bo film vendarle prišel na naša platna jeseni. Pa bom takrat za Premiero spisal boljši tekst, saj ta sploh ni tako dober, kot je dober film. Gre za prav dober film, dodelan, globok in pomenljiv. Vsak stavek je smiselen, noben ne zavira. Čutiti je neko optimizacijo. Zdi se, kot da ni nič odveč in obenem nič premalo. Očitno tista štorija o ameriških scenarijih - da naj bi jih 9 romalo v koš, 10. pa v oddajo - ni iz trte zvita. Pravim, da drama ni bila prirejena v film, temveč kar prenesena, saj so scene domala vse enake kot tudi okrog 80% stavkov. Auburnu je pri prenašanju scenarija priskočila na pomoč Rebecca Miller, ki je mimogrede hčerka znamenitega dramatika Arthurja Millerja.
Ta film je matematično precej boljši od Čudovitega uma in Dobrega Willa Huntinga pa še bolj duhovit je. Poseben je tudi zato, ker je glavna junakinja ženska. Nasploh film malo spominja na življenje Sophie Germain, prve velike matematičarke 18. stolerja. (Za zanimiv vpogled se splača prebrati vsaj članek v Wikipediji: Sophie Germain - Wikipedia.)
Matematiki ob imenu Sophie Germain pomislijo na njena, Germainova praštevila. Navadna praštevila so naravna števila z natanko dvema deliteljema: 1 in samim seboj; 7 je praštevilo, saj ga brez ostanka delita le 1 in 7; 12 ni praštevilo, saj ga brez ostanka deli več števil: 1, 2, 3, 4, 6 in 12. Praštevilo je lahko Germainovo, če je praštevilo tudi njegov dvokratnik plus ena, se pravi: praštevilo p je Germainovo praštevilo, če je 2p + 1 tudi praštevilo: 5 je Germainovo praštevilo, ker je 11 praštevilo; 7 ni Germainovo praštevilo, ker 15 ni praštevilo.
Tu nagradno vprašanje se postavi. Med številoma 1776000 in 1831000 je 3847 praštevil. Koliko od teh je Germainovih? Kdor prvi napiše prav v komentar, mu dam 1100 SIT, nakažem prik Klika. Da pa obenem še raztolmači izvor vseh številk: obeh velikih mejnih ter treh tolarskih zneskov, mu pridam še 4400 SIT, tako da bo dobil skupaj 5500 SIT.
Naj se obregnem še ob minus vseh treh filmov. Vsi namreč bolj ali manj puščajo vtis, da so matematiki:
- duševno zmoteni, in da rabijo pomoč,
- ošabni in nesramni,
- nedružabni,
- tekmovalni
- in ustvarjalni le kot mladi.
Vtisi so napačni stereotipi.
To lahko zagovarjam, saj poznam mnogo matematikov, tako profesorjev in asistentov z univerze - študiral sem matematično fiziko - kot drugih.
Kaj se plete po glavah matematikov! Naj ne začnem ... Da gre za rahlo do močno odklonjene, drugačne ljudi, to je res, vendar tudi praviloma po srcu dobre ... Stereotipe odločno zavračam. Dokaz vendarle prav dobro portretira precej ekstremne matematike. (Manj ekstremni verjetno ne bi bili vredni filmske zgodbe.)
(Na spodnji sliki: levo David Auburn, desno naslovnica knjige-drame, spodaj azijski poster k novemu filmu.)
