Get Even More Visitors To Your Blog, Upgrade To A Business Listing >>

Matjaž Kmecl: S prijatelji pod macesni

Težko mi je, sila težko mi je pri srcu in celem životu, zdaj ko so me okoliščine - vreme pa dolžnosti - odtrgale od gora. Za nadomestilo sem si vzel v roke to knjigo, ki je napisana nadvse lepo in s katero sem podoživel, kar mi gore predstavljajo in kar si grem tja iskat.
Najprej sem se spomnil na brezčasno pesem Ivana Minattija, Nekoga moraš imeti rad, sicer napisano leta 1924.

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.



Spomnim se, ko sem prvič slišal za to pesem. "To je najboljša pesem na svetu!" me je prepričevala mama. - Hm? Se mi sploh ne zdi tako blazno dobra: saj je kar vredu, vendar sam poznam boljše; Kozmogonija in Spoznal sem Janeza Menarta na primer se mi zdita boljši.

Minatti vseeno zanimivo pove tisto o skali: da ima lahko človek rad tudi kamne in da je to že nekaj.
Človek je eno bedno bitje; pa če živi še tako preprosto, rabi za svoj obstoj jako veliko stvari: od spanja (pa primerjajmo to z Vrsto 8472 iz Star Trek: Voyager, ki ne rabi nič spati), hrane, seksa in sračkanja do enostavne, a najbolj pomembne ljubezni. - Človek brez nje ugasne. Pač mora biti ljubljen in mora ljubiti, da prav uspeva; kot rabita mavrica in cvetlica sonce, da gresta prav iz zemlje, rabi človek ljubezen, da gre dalje. - In če ima rad skale, zakaj pa ne? "Kamni namreč govoré o njem, torej o tebi," pravi ljudska modrost. To je resda malo čudna, a kar solidna in preprosta je ta ljubezen.

Podobno preprosto in čarobno se bere to Kmeclovo hribovsko knjigo. Zbral sem 18 naslovov našega hribovskega leposlovja in jih do tega prebral sedem. Od teh se mi zdijo še posebej zanimivi trije. Svetinov pustolovsko-biografski roman Stena, ki romanizira našo skalaško legendo Joža Čopa, se mi zdi najbolj pritegljiv; Planinčevi zapiski dušeslovca in alpinista Klementa Juga se mi zdijo najbolj modri; te prigode Matjaža Kmecla pa so gotovo narlepše ubesedene.
Njegov jezik je sočen.

"Trenutek zatem sva se začela potapljati, navzgor pa so brbotali samo še mehurčki spominov. Kakšno stranje ta tržiška megla! Kakšno stranje! Tako je bilo Uršiki, ko jo je povodni mož vlekel na dno Ljubljanice!"

Obenem je Kmecl pogumen in vročičen, da se zdi, kot da je vse od prve pa do zadnje, 222., strani in vrstice napisal v eni sapi. Res mojstrsko. To ni več tako nenavadno, ko se pozanimamo, da je Kmecl priznan književnik. Pa vendar ostanemo presenečeni, saj spada to gorniško delo na rob njegovega ustvarjanja.
Pa tudi pomenljiv je Kmecl. Na številnih mestih zavije svojo gorniško prigodo tako, da je jasno, da smatra hribolazenje, plezanje pa še posebej za življenje v malem.

"Lastnost, ki še posebej krasi vsakega pravega gorolazca, je, da ne rine za vsako ceno kamorsižebodi, marveč da se modro obrne, če postane stvar negotova, da se mu sploh ne zdi škoda ne časa ne naporov za varno vrnitev."

To drži kot pribito; sam se kdaj zaplezam v skali, pa vedno ko se s tem ponižno sprijaznim in se vrnem za nekaj potez - kdaj je dovolj že ena sama - pa nato pogledam za novo napredovanje, se mi odpre. Tako se vendarle odpira tudi življenje, vedno se odpre, saj ponuja toliko več možnosti. Le priznati mu moramo premoč in naresti kdaj kakšen korak ali dva nazaj.

Od 14 poglavij sta me najbolj zabavali storiji Še enkrat Triglav in Skupno ležišče, čeravno je duhovit Kmecl ves čas in so druga poglavja še bolj pomenljiva. A precejšna morala je tudi v teh dveh.
V prvi vodi avtor kolega na vrh Triglava. Ta je že pošteno v letih, obenem pa precej rejen in prav nič gorniško podkovan. A zagret, to pa je, na vsak način hoče na vrh. Pa gresta. Na poti se potem ves čas ustavljata, saj kolegu grozijo kamenčki v negorniških copatih, sončarica pa lakota in takojšen napor, ki da je slab za prebavo. Še bolj smešno se vse zaplete in razplete. Naposled vrha ne osvojita, sestopita s Kredarice, kolega pa zapriseže goram večno sovraštvo. Pa ne za dolgo, saj že čez 14 dni najavi, sa si je kupil prave gojzarje in da misliti iti tokrat do konca. Nad tem se avtor zamisli.

"Na, vraga! Kaj pa je to? Psihoza? Užaljenost športnika, ki je odnehal tik pred ciljem? Neodmrte kompenzativne težnje? Napuh - Ali pa - ali pa se lahko vname celo star panj in zagori z mladostnim, nepogasljivim plamenom?"

Druga storija, Skupno ležišče, se mi zdi poleg anekdote Borisa Cavazze in Vitomila Zupana s svetovnega prvenstva v boksu v Ljubljani leta 1970 najbolj smešna zapisana beseda. (Oboje je na vidnem mestu v dveh drugih zapisih: Zupanova anekdota, 29.5.2006, in Kmeclova prigoda, 4.6.2006.) Vedno me lahko nakrohotata za cel dan.

* * *


S prijatelji pod macesni je super hribolazniško čtivo. Vesel sem, da mi je padlo v roke. Pravzaprav so me k branju zvabile besede Janeza Ruglja: "Knjiga opisov planinskih tur, ki navdušijo za planinstvo vsakega človeka, ki ni odtujen od narave." - To lahko potrdim. Avtor ne skopari z bolj ali manj povezanimi in sila iskrivimi ter navdušujočimi prigodami, skopari pa z nauki; pač ve, da vsakega prav dobro obrusi življenje samo in to tem bolj, čim bolj se pomatra. Avtor torej ne pozabi večkrat omeniti, da je hribolazenje življenje v malem, kar zaokroži z mislijo pisatelja Petra Roseggerja, "da težja ko je pot, več je milosti."

V smislu doživetja gora, torej tudi življenja, težko prehvalim to ultimativno branje. Da to bralec uvidi, mora zgolj prebrati verigo utrinkov na straneh 55-50 od povedi - "Le kaj, vraga, nas kar naprej vleče gor?" - naprej.



Slika. To smo mi, od leve proti desni: Maja, Jure, Andrej (vsi mladinci PD Matica) in Bo v jutranji sončni kopeli na eni izmed fužinskih planin na poti na Zelnarico (2320 m) pred okroglim letom dni. - Če že ne morem v naročje gora, me lahko grejejo spomini.


This post first appeared on Knjigo Bi! (tu Bo Piše Več Ne), please read the originial post: here

Share the post

Matjaž Kmecl: S prijatelji pod macesni

×

Subscribe to Knjigo Bi! (tu Bo Piše Več Ne)

Get updates delivered right to your inbox!

Thank you for your subscription

×