Pojasnilo: Tokrat sledim "Navodilom za pisanje obnov in utrinkov o prebranem leposlovju" Janeza Ruglja (Pot samouresničevanja, str. 717).
Tu in tam se obregnem ob kaj iz življenja Ernesta Hemingwaya, kar ni v skladu z idejo - da naj bodo pisatelji brani, nikakor ne videni ne slišani -, ki se zdi pametna. A Hemingway seveda ni navaden avtor. Je eden tistih - sam poznam še Henryja Millerja in našega Hemingwaya Vitomila Zupana -, ki niso pisali literature, temveč življenje. Svoje kajpak in imeli so kaj za povedati.
Kratka vsebina knjige. Robert Jordan doma v Ameriki poučuje španščino. Rad ima Španijo in njegovo srce bije z zatiranimi, tako se kot partizan vključi v špansko državljansko vojno. Izobražen in spreten z orožjem deluje kot dinamiter. Njegova nova naloga - delček v mozaiku velike republikanske ofenzive - je razstreliti most fašistom. Navkljub micenim možnostim za uspeh je optimističen. Poišče pomoč gverilcev v hribih, ki jih vodi zapiti Pablo. Tu se zgodba zaplete in z njo Robert: spozna Mario, trk je usoden za oba, prvič se zares zaljubita. Ko se ljubita, se jima odmakneta zemlja in nebo, kar se človeku po ciganskih vižah lahko zgodi le trikrat v življenju; večini sicer nikoli. Robert se zaplete tudi s samo skupino, ki jo razbija alkoholizirani Pablo. Rešuje njihove probleme, ko se želi osredotočiti na svojo nalogo. Vendar je poiskal njihovo pomoč, samemu mu mosta ne bi uspelo uničiti. Ofenziva se prične in Robert s skupino uspešno razstreli most. Medtem ko na konjih bežijo čez odprto gozdno strmino, tankovska granata poči blizu Roberta, da pade s konja in konj nanj. To mu grdo zlomi nogo pri vrhu stegnenice. Njegova pot se konča. Mario prepriča, da mora iti naprej - "Ti si zdaj jaz. Ti si vse, kar bo ostalo od mene" -, in da ga pustijo tam. Do konca se ne vda in verjame v dobro svojega dela. Sovražne skavte pričaka s strojnico v rokah, počasi krvavi, izgublja zavest in se spaja z gozdnimi tlemi.
Okvir zgodbe je državljanska vojna v Španiji, ki je izbruhnila leta 1936, ko je fašist Franco poskušal na silo vreči svobodno izvoljeno vlado. Hemingway gre hitro tod; uradno kot fotograf in poročevalec - gradivo je pozneje osnova pomembnemu dokumentarcu The Spanish Earth (1937) Jorisa Ivensa -, neuradno pa naveže stik z gverilo, sodeluje z njimi in jih uri v rokovanju z orožjem. Franco čez nekaj let potepta republiko, nakar v Evropi izbruhne 2. svetovna vojna. Hemingway se vrne v Ameriko, kjer zagret predava proti tej vojni: "Fašizem je laž bikselnov. Ljudje se morajo upreti, morajo se fajtati, ker so nekatere stvari še slabše od vojne." Potem gre domov na Kubo, kjer izlije vse, vse kar ve o: Španiji, vojni, življenju in smrti, pogumu in strahopetnosti, v ta roman - njegovo največje delo. V šestih mescih pokupijo pol miljona izvodov. Hemingwaya čez čas zaskrbi, da takšnega uspeha ne bo nikdar presegel. To se res zgodi. (Starec in morje je presežek drugačne sorte; pa tudi osnovan je bil že prej leta 1936 v članku za časopis.) Morda prva začuti to Martha Gellar, ki gre z njim v Španijo v času vojne. Hemingway ji kot sposobni in neodvisni ženski ter veliki ljubezni posveti roman. A potem kmalu popusti, ko je ne more človeško prerasti. Tako je Martha Gellar tista, ki zapusti Hemingwaya. Zapusti ga zato, ker jo razočara. Hemingway-človek se razlikuje od Hemingwaya-pisatelja.
"Ljubila sem ga, dokler ga nisem več spoštovala - kot človeka - ne kot pisatelja -, to sem mu povedala, se umaknila in to je to."
Katera oseba mi je najbolj všeč in zakaj? Gotovo Robert Jordan, saj je čustveno zrel: profesionalen, spozna se na svoje delo in ga dobro opravlja, obenem je družaben, ljudje ga imajo radi, radi se menijo z njim in mu zaupajo. Je tipičen Hemingwayev "junak-vzornik": lastna projekcija in kot stoik milostljiv pod stresom, angl. showing grace under pressure.
Ali mi Robert Jordan v čem vendarle ne ugaja? Ni mi všeč, da rad posega po vinu in viskiju. Res pa pijačo dobro nese, saj se nikoli ne opije, pred pijačo nikoli ne kloni, le dobro in veliko je nese. Sprva me je zmotila tudi njegova pretirana (in patetična) sentimentalnost v razmerju z Mario. Totalno se raznežita.
"In zdaj sem srečna, da nisem umrla. Tako sem srečna, da nisem umrla. In ti me moreš ljubiti?"
- "Da. Ljubim te."
"In sem lahko tvoja žena?"
- "Ob tem, kar delam, ne morem imeti žene. Ampak zdaj si moja žena."
"Če sem zdaj, bom tudi ostala. Ali sem zdaj tvoja žena?"
- "Da, Maria. Da, zajček moj."
Vendar postojmo pa pomislimo. To je zgled iskrenosti in samozavesti. Tako se menijo in uživajo ljudje, ki so odrasli, obenem pa so ohranili v sebi otroka, da se v transcendentnih doživetjih, kot je dober seks, znajo raznežiti.
Katera oseba mi ne ugaja pa zakaj ne? Vsekakor mi niso povšeči fašisti, vendar v knjigi neposredno ne nastopajo dosti. Med glavnimi osebami mi je najbolj zoprn Pablo, zapiti kvazi-vodja gverile, ki jo zares vodi Pilar, sicer nepozaben ženski lik. Pablo je odvisen od pijače. Ves čas pogleduje s svojimi rdečimi prašičjimi očmi za polnim mehom in ogroža uspeh in preživetje skupine. Domalo pogubi jih.
Pa mi je pri Pablu vendarle kaj všeč? Vsemu alkoholu navkljub ima trenutke bistroumnosti. Pred ofenzivo ga premaga slabost, da uniči nekaj opreme Robera Jordana in skoraj onemogoči nalogo. Pobegne. "A začuti takšno osamljenost, da je ne more prenašati." Premaga slabost, vrne se, pripelje okrepitev petih mož, da uspešno napadejo.
Za navdih za lik alkoholiziranega Pabla Hemingwayu ni bilo treba iskati daleč. Sam je bil strasten pijanec od svojega 20. leta naprej. Ogromno je pil in veliko nesel, vseeno se je redno opijal. In vseeno je zjutraj redno vstajal in pisal. Ta komplementarnost njegovih strasti - tretja so bile ženske - je izredna. Pijača ponavadi razkroji človeka. Pogubi ga, da ne more opravljati drugega kot pijuckati. No, Hemingway vendarle ni umrl naravne smrti. Do okrog 55. leta je uspeval. Škoda. Takšni vitalni duhovi gredo radi prek 90 let. Hemingway je bil, to moramo povedati, vitalen duh tudi brez pijančevanja in preganjanja kikel. To se je pokazalo v srednji šoli, kjer se je odlikoval tako umsko kot telesno.
Razmišljanja in doživljanja ob branju. Vojna je sranje. Vseeno:
- Je dobro ponoviti misel Hemingwaya, "da so nekatere stvari še slabše od nje." Fašizem je ena takšnih stvari. Proti njemu se je treba upreti. Treba se je fajtati, treba je vzeti puško v roke in se braniti, treba se je boriti, če je ogroženo samo življenje, treba je pobiti na tla tiste, ki imajo dosti, ki imajo več kot dovolj pa hočejo na silo imeti še več, takšne ljudi je treba pobiti na tla, obrniti puško in jim z ročajem zbiti zobe, treba jim je razbiti lobanje, jih pokončati, sicer te hitro pokončajo sami.
- Poleg tega pomislimo na zanimivo dilemo, kje se lahko moški izoblikuje, če ne v vojni? Tako postaja zahodni svet vse bolj mehak in metroseksualen, kjer ženske zlahka rastejo nad moškimi. - Sicer pa, zakaj ne? Saj so lepši in v bistvu boljši spol.
Lepo je doživeti Hemingwayev slog upovedovanja. Začel ga je osvajati v svoji prvi službi pri časopisu, kjer ga je vodilo: "Delaj kratke stvake, delaj kratke uvodne odstavke. Rabi živ jezik v trdilni, ne nikalni obliki." - Vir: Spominske anekdote časopisa Kansas City Star.
Tudi za ta enostaven slog je Hemingway leta 1954 prejel Nobelovo nagrado za literaturo za "svoje veliko mojstrstvo v pripovedni umetnosti, ki se je potem pokazala v Starcu in morju, in za svoj vplivi na sodobni slog." Podelitve se ni udeležil, je pa nobelovi ustanovi poslal pismo, v katerem je na kratko in ponižno opravil z igro: pisateljevanja, samotnega življenja in javne osebnosti. - Vir: Enrnest Hemingway - Banquet Speech.
Sem s to knjigo kaj pridobil? Ja, deloma sem že povedal. Kot Robert Jordan obvlada svoj poklic dinamiterja in pri tem doživlja čustvene izlive odličnosti, se je dobro res dobro priučiti nekega poklica in ob njem žeti široke vrhove sladostrastja. Življenja si ne kaže preveč zapletati. Človek je stvarem hitro suženj, bremenijo ga in mu krajšajo življenje. Ponavadi ima trenutek vse, kar rabi. Kar je več, je rado preveč. Takšno življenje se sme - tu ne gre za nestrpnost - po vesoljnem redu braniti, pograbiti orožje in pobiti tiste, ki ti ga hočejo na silo in kdo-bi-vedel-zakaj vzeti.
Sliki zgoraj sta iz hollywoodskega filma iz leta 1943. Na levi pri dnu vidimo Mario (Ingrid Bergman) in Roberta Jordana (Gary Cooper), nad njima Pilar in partizane.
Tu in tam se obregnem ob kaj iz življenja Ernesta Hemingwaya, kar ni v skladu z idejo - da naj bodo pisatelji brani, nikakor ne videni ne slišani -, ki se zdi pametna. A Hemingway seveda ni navaden avtor. Je eden tistih - sam poznam še Henryja Millerja in našega Hemingwaya Vitomila Zupana -, ki niso pisali literature, temveč življenje. Svoje kajpak in imeli so kaj za povedati.
Kratka vsebina knjige. Robert Jordan doma v Ameriki poučuje španščino. Rad ima Španijo in njegovo srce bije z zatiranimi, tako se kot partizan vključi v špansko državljansko vojno. Izobražen in spreten z orožjem deluje kot dinamiter. Njegova nova naloga - delček v mozaiku velike republikanske ofenzive - je razstreliti most fašistom. Navkljub micenim možnostim za uspeh je optimističen. Poišče pomoč gverilcev v hribih, ki jih vodi zapiti Pablo. Tu se zgodba zaplete in z njo Robert: spozna Mario, trk je usoden za oba, prvič se zares zaljubita. Ko se ljubita, se jima odmakneta zemlja in nebo, kar se človeku po ciganskih vižah lahko zgodi le trikrat v življenju; večini sicer nikoli. Robert se zaplete tudi s samo skupino, ki jo razbija alkoholizirani Pablo. Rešuje njihove probleme, ko se želi osredotočiti na svojo nalogo. Vendar je poiskal njihovo pomoč, samemu mu mosta ne bi uspelo uničiti. Ofenziva se prične in Robert s skupino uspešno razstreli most. Medtem ko na konjih bežijo čez odprto gozdno strmino, tankovska granata poči blizu Roberta, da pade s konja in konj nanj. To mu grdo zlomi nogo pri vrhu stegnenice. Njegova pot se konča. Mario prepriča, da mora iti naprej - "Ti si zdaj jaz. Ti si vse, kar bo ostalo od mene" -, in da ga pustijo tam. Do konca se ne vda in verjame v dobro svojega dela. Sovražne skavte pričaka s strojnico v rokah, počasi krvavi, izgublja zavest in se spaja z gozdnimi tlemi.
Okvir zgodbe je državljanska vojna v Španiji, ki je izbruhnila leta 1936, ko je fašist Franco poskušal na silo vreči svobodno izvoljeno vlado. Hemingway gre hitro tod; uradno kot fotograf in poročevalec - gradivo je pozneje osnova pomembnemu dokumentarcu The Spanish Earth (1937) Jorisa Ivensa -, neuradno pa naveže stik z gverilo, sodeluje z njimi in jih uri v rokovanju z orožjem. Franco čez nekaj let potepta republiko, nakar v Evropi izbruhne 2. svetovna vojna. Hemingway se vrne v Ameriko, kjer zagret predava proti tej vojni: "Fašizem je laž bikselnov. Ljudje se morajo upreti, morajo se fajtati, ker so nekatere stvari še slabše od vojne." Potem gre domov na Kubo, kjer izlije vse, vse kar ve o: Španiji, vojni, življenju in smrti, pogumu in strahopetnosti, v ta roman - njegovo največje delo. V šestih mescih pokupijo pol miljona izvodov. Hemingwaya čez čas zaskrbi, da takšnega uspeha ne bo nikdar presegel. To se res zgodi. (Starec in morje je presežek drugačne sorte; pa tudi osnovan je bil že prej leta 1936 v članku za časopis.) Morda prva začuti to Martha Gellar, ki gre z njim v Španijo v času vojne. Hemingway ji kot sposobni in neodvisni ženski ter veliki ljubezni posveti roman. A potem kmalu popusti, ko je ne more človeško prerasti. Tako je Martha Gellar tista, ki zapusti Hemingwaya. Zapusti ga zato, ker jo razočara. Hemingway-človek se razlikuje od Hemingwaya-pisatelja.
"Ljubila sem ga, dokler ga nisem več spoštovala - kot človeka - ne kot pisatelja -, to sem mu povedala, se umaknila in to je to."
Katera oseba mi je najbolj všeč in zakaj? Gotovo Robert Jordan, saj je čustveno zrel: profesionalen, spozna se na svoje delo in ga dobro opravlja, obenem je družaben, ljudje ga imajo radi, radi se menijo z njim in mu zaupajo. Je tipičen Hemingwayev "junak-vzornik": lastna projekcija in kot stoik milostljiv pod stresom, angl. showing grace under pressure.
Ali mi Robert Jordan v čem vendarle ne ugaja? Ni mi všeč, da rad posega po vinu in viskiju. Res pa pijačo dobro nese, saj se nikoli ne opije, pred pijačo nikoli ne kloni, le dobro in veliko je nese. Sprva me je zmotila tudi njegova pretirana (in patetična) sentimentalnost v razmerju z Mario. Totalno se raznežita.
"In zdaj sem srečna, da nisem umrla. Tako sem srečna, da nisem umrla. In ti me moreš ljubiti?"
- "Da. Ljubim te."
"In sem lahko tvoja žena?"
- "Ob tem, kar delam, ne morem imeti žene. Ampak zdaj si moja žena."
"Če sem zdaj, bom tudi ostala. Ali sem zdaj tvoja žena?"
- "Da, Maria. Da, zajček moj."
Vendar postojmo pa pomislimo. To je zgled iskrenosti in samozavesti. Tako se menijo in uživajo ljudje, ki so odrasli, obenem pa so ohranili v sebi otroka, da se v transcendentnih doživetjih, kot je dober seks, znajo raznežiti.
Katera oseba mi ne ugaja pa zakaj ne? Vsekakor mi niso povšeči fašisti, vendar v knjigi neposredno ne nastopajo dosti. Med glavnimi osebami mi je najbolj zoprn Pablo, zapiti kvazi-vodja gverile, ki jo zares vodi Pilar, sicer nepozaben ženski lik. Pablo je odvisen od pijače. Ves čas pogleduje s svojimi rdečimi prašičjimi očmi za polnim mehom in ogroža uspeh in preživetje skupine. Domalo pogubi jih.
Pa mi je pri Pablu vendarle kaj všeč? Vsemu alkoholu navkljub ima trenutke bistroumnosti. Pred ofenzivo ga premaga slabost, da uniči nekaj opreme Robera Jordana in skoraj onemogoči nalogo. Pobegne. "A začuti takšno osamljenost, da je ne more prenašati." Premaga slabost, vrne se, pripelje okrepitev petih mož, da uspešno napadejo.
Za navdih za lik alkoholiziranega Pabla Hemingwayu ni bilo treba iskati daleč. Sam je bil strasten pijanec od svojega 20. leta naprej. Ogromno je pil in veliko nesel, vseeno se je redno opijal. In vseeno je zjutraj redno vstajal in pisal. Ta komplementarnost njegovih strasti - tretja so bile ženske - je izredna. Pijača ponavadi razkroji človeka. Pogubi ga, da ne more opravljati drugega kot pijuckati. No, Hemingway vendarle ni umrl naravne smrti. Do okrog 55. leta je uspeval. Škoda. Takšni vitalni duhovi gredo radi prek 90 let. Hemingway je bil, to moramo povedati, vitalen duh tudi brez pijančevanja in preganjanja kikel. To se je pokazalo v srednji šoli, kjer se je odlikoval tako umsko kot telesno.
Razmišljanja in doživljanja ob branju. Vojna je sranje. Vseeno:
- Je dobro ponoviti misel Hemingwaya, "da so nekatere stvari še slabše od nje." Fašizem je ena takšnih stvari. Proti njemu se je treba upreti. Treba se je fajtati, treba je vzeti puško v roke in se braniti, treba se je boriti, če je ogroženo samo življenje, treba je pobiti na tla tiste, ki imajo dosti, ki imajo več kot dovolj pa hočejo na silo imeti še več, takšne ljudi je treba pobiti na tla, obrniti puško in jim z ročajem zbiti zobe, treba jim je razbiti lobanje, jih pokončati, sicer te hitro pokončajo sami.
- Poleg tega pomislimo na zanimivo dilemo, kje se lahko moški izoblikuje, če ne v vojni? Tako postaja zahodni svet vse bolj mehak in metroseksualen, kjer ženske zlahka rastejo nad moškimi. - Sicer pa, zakaj ne? Saj so lepši in v bistvu boljši spol.
Lepo je doživeti Hemingwayev slog upovedovanja. Začel ga je osvajati v svoji prvi službi pri časopisu, kjer ga je vodilo: "Delaj kratke stvake, delaj kratke uvodne odstavke. Rabi živ jezik v trdilni, ne nikalni obliki." - Vir: Spominske anekdote časopisa Kansas City Star.
Tudi za ta enostaven slog je Hemingway leta 1954 prejel Nobelovo nagrado za literaturo za "svoje veliko mojstrstvo v pripovedni umetnosti, ki se je potem pokazala v Starcu in morju, in za svoj vplivi na sodobni slog." Podelitve se ni udeležil, je pa nobelovi ustanovi poslal pismo, v katerem je na kratko in ponižno opravil z igro: pisateljevanja, samotnega življenja in javne osebnosti. - Vir: Enrnest Hemingway - Banquet Speech.
Sem s to knjigo kaj pridobil? Ja, deloma sem že povedal. Kot Robert Jordan obvlada svoj poklic dinamiterja in pri tem doživlja čustvene izlive odličnosti, se je dobro res dobro priučiti nekega poklica in ob njem žeti široke vrhove sladostrastja. Življenja si ne kaže preveč zapletati. Človek je stvarem hitro suženj, bremenijo ga in mu krajšajo življenje. Ponavadi ima trenutek vse, kar rabi. Kar je več, je rado preveč. Takšno življenje se sme - tu ne gre za nestrpnost - po vesoljnem redu braniti, pograbiti orožje in pobiti tiste, ki ti ga hočejo na silo in kdo-bi-vedel-zakaj vzeti.
Sliki zgoraj sta iz hollywoodskega filma iz leta 1943. Na levi pri dnu vidimo Mario (Ingrid Bergman) in Roberta Jordana (Gary Cooper), nad njima Pilar in partizane.
